Cantabile z gosti v Ljubljani spet pričaral božič
V nedeljo, 25. decembra 2016 smo v veliki dvorani Cankarjevega doma že tretje leto zapored prisluhnili božičnemu koncertu z naslovom Božič v Ljubljani pod vodstvom dirigenta Marjana Grdadolnika. V razprodani dvorani se nam je predstavil Simfonični orkester Cantabile, združena Mešani pevski zbor Adoramus (ki ga vodi Marjan Grdadolnik), Mešani komorni zbor Ljubljanski madrigalisti (ki ga vodi Primož Malavašič) ter številni priznani solisti.
Prvi del se je začel s pritrkavanjem pritrkovalcev z Brezovice (pod vodstvom Braneta Tomaniča), potem pa z mogočnimi in dobro znanimi skladbami, kot so Adeste fideles, Finale iz Saint Saensove Simfonije 3, deli iz Handlovega oratorija Mesija in drugimi. Ob tako mogočnem začetku se je marsikateri poslušalec vprašal, če bodo izvajalci zdržali takšno intenzivnost do konca koncerta. Misel je bila seveda odveč, saj ne samo, da so z močjo skladb poslušalce prevzeli, temveč so intenzivnost še stopnjevali. Bil je koncert, ki je poslušalce začaral že na začetku in ta urok ni popustil do konca.
Prvi del je ponudil tudi izkušene in izjemne soliste – sopranistko Mojco Bitenc, mezzosopranistko Tino Drole, uveljavljenega tenorista Janeza Lotriča ter baritonista Domna Križaja. V prvem delu sta izstopala tudi Gašper Jereb z orglami ter Jernej Gantar s trobento.
Če na prvi del koncerta pogledamo še z očmi simbolike, prepoznamo, da je bil zasnovan kot starozavezno napovedovanje prihoda Božjega sina. Tudi preroki so Odrešenika napovedovali glasno, mogočno, z notranjim ognjem, ostro besedo in mučeništvom, kot se za Kralja vesoljstva spodobi. Izbor skladb in izvedba prvega dela sta odlično posnela to vzdušje pričakovanja in napovedovanja.
Drugi del koncerta se je začel umirjeno z delom Zima iz Vivaldijevih štirih letnih časov. Pri tej skladbi se je vrhunsko izkazala violinistka Manca Rupnik, ki je v belo-srebrni »sneženi« obleki suvereno odigrala solistični del, obenem pa kot dirigentka še usmerjala orkester.
Skladbe so postajale vse bolj preproste in obenem občutene, črpane iz zakladnice slovenskih ljudskih božičnih pesmi in tujih božičnih skladb. Na odru so se izvajalcem pridružile baletke iz baletne šole Konservatorija za glasbo in balet Ljubljana, otroci – pastirčki iz folklorne skupine Pastirci izpod Krna (pod vodstvom Rine Breginc), kasneje še živa ovca in vsi ti so vse bolj ustvarjali vzdušje preprostosti, prisrčnosti in pričakovanja. Poslušalci s(m)o se bolj in bolj mehčali ob teh »scenskih« dodatkih in pričakovali tistega, ki se bo postavil prav na sredo tega vzdušja.
Ob vsej konkretizaciji bi manjkalo, če na oder ne bi prišla prava sveta družina in prav to družino je občuteno upodobila mama Estera Stojko v vlogi Marije, njen brat Vid Grdadolnik v vlogi Jožefa in mali Blaž Stojko v vlogi pravkar rojenega Jezusa. Ob Ave Mariji, ki jo je zapel Janez Lotrič, smo tako slišali nekaj otroškega joka, ki spremlja vsako rojstvo, na koncu pa še prisrčni otroški »br br«, ki je dokončno ganil in obenem nasmejal celotno dvorano.
Koncert se je zaključil s pričakovano Sveto nočjo, ki so jo »oblekli« v izviren in domišljen aranžma. Mario Kurtjak je kot Franz Gruber na kitari iskal melodijo Svete noči. Ko jo je našel, se je melodija najprej preselila v glas mlade pastirice, ki jo je upodobila nadarjena Teja Jerina in šele nato v orkester ter zbor.
Sveto noč so izvedli še enkrat tudi kot dodatek, s povabilom poslušalcem, naj pojejo zraven. S tem je režiser in koreograf Henrik Neubauer še enkrat odlično zajel in ponazoril bistvo božiča, ki je v tem, da je prav vsak človek vključen v dogajanje in veliko odrešenjsko zgodbo, ne glede na to, ali se nahaja na odru, v parterju dvorane ali balkonu; vsak je bil enako vključen v mogočen instrument, ki smo ga oblikovali skupaj in s tem počastili rojstvo Kralja.
Alenka Klemenc